Rok Preseren

MED SLOVESNOSTJO IN MOLKOM Čez teden dni bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma slovesna podelitev Zoisovih in Puhovih nagrad, najvišjih državnih priznanj za dosežke na področju znanosti in inovacij. Dogodka se udeležujem že vrsto let, letos pa prvič po dolgem času nisem prejel vabila. Zakaj letos nisem med povabljenimi, ne vem. Težko pa si predstavljam, da bi bil razlog pomanjkanje prostora v dvorani. Priznam, da me je to nekoliko presenetilo, čeprav sem v zadnjih mesecih dobil že kar nekaj priložnosti za spoznavanje odnosa dela slovenskega znanstveno-akademskega vrha do mojega dela in kritičnega pisanja. Še toliko bolj je nenavadno, ker sem lani precej sodeloval pri vsebinski pripravi prav te prireditve. Scenarij je napisal režiser in pisatelj Nejc Gazvoda, s katerim sva imela dolg in temeljit pogovor o zanimivih zgodbah iz zgodovine slovenske znanosti. Prosil me je, naj mu pošljem nekaj svojih sestavkov in rokopis knjige, ki sem jo takrat pripravljal. Gradivo je nato uporabil pri oblikovanju scenarija. Lanska prireditev se mi je zdela sveža, zanimiva in vsebinsko bogata, zato sem bil vesel, da sem lahko prispeval nekaj idej. Ali ima letošnje nevabilo kakršnokoli zvezo z mojim kritičnim pisanjem o razmerah v slovenski znanosti, ne vem. Morda gre za povsem banalno organizacijsko odločitev. Vsekakor pa se ujema z izkušnjo zadnjih mesecev, ko se na opozarjanje o sistemskih nepravilnostih odgovorni večinoma odzivajo z molkom. V zadnjem času sem objavil več zapisov, v katerih sem na podlagi konkretnih dokumentov in osebnih izkušenj opozoril na resne nepravilnosti pri odločanju o javnem financiranju dejavnosti, povezanih z znanostjo. Odprl sem vprašanja preglednosti postopkov, nasprotij interesov, odgovornosti odločevalcev in učinkovitosti nadzornih mehanizmov. To so vprašanja, ki bi morala zanimati vsakogar, ki mu je mar za ugled in dobro delovanje slovenske znanosti. Kljub temu me ni nihče iz vodstev ključnih znanstvenih ustanov povabil na pogovor o ugotovitvah in morebitnih sistemskih izboljšavah. Seveda se z mojimi ocenami ni treba strinjati. Pričakoval pa bi vsaj zanimanje za argumente in pripravljenost na vsebinsko razpravo. Še posebej me preseneča, kako samoumevno se zdi v našem okolju, da lahko resna opozorila o nepravilnostih ostanejo brez odgovora. Kot da bi bilo pomembneje ohraniti videz urejenosti kakor preveriti, ali sistem dejansko deluje po pravilih, ki naj bi zagotavljala njegovo poštenost. Prav to je tista zatohlost, o kateri sem pred kratkim pisal: okolje, v katerem se kritična vprašanja razumejo kot motnja, molk pa kot način ohranjanja miru. Pred nekaj dnevi pa sem doživel zanimivo drugačno izkušnjo. Na pogovor me je povabila nemška veleposlanica v Sloveniji. Pričakala me je z več mojimi kolumnami za Delo, me pozdravila v slovenščini in povedala, da moje zapise redno in z zanimanjem prebira. Pogovarjala sva se o številnih vprašanjih, ki presegajo slovensko znanost, in srečanje mi je ostalo v zelo lepem spominu. Vsebine pogovora seveda ne bom javno povzemal, saj je šlo za zasebno srečanje. Srečanje se mi je zdelo še posebej zanimivo zaradi kontrasta z odzivi domačega akademskega okolja. Medtem ko doma pogosto naletim na molk ali obrambne odzive, se je izkazalo, da lahko kritično razmišljanje o znanosti, institucijah in družbi vzbudi zanimanje tudi zunaj našega neposrednega okolja. To mi veliko pomeni in mi daje dodatno spodbudo za nadaljnje pisanje. Ob tem bi rad posebej poudaril, kako zelo cenim posameznike znotraj slovenskih znanstvenih ustanov, ki se zavedajo problemov in si jih prizadevajo odpraviti. Vem, da to ni vedno preprosto. V majhnem okolju, kjer so poklicne poti, financiranje, imenovanja in osebni odnosi tesno prepleteni, lahko javno opozarjanje na nepravilnosti prinese tudi precej neprijetne posledice. Prav zato toliko bolj cenim tiste, ki kljub temu vztrajajo pri poštenih postopkih, enakih merilih in odgovornosti. Znanost potrebuje zaupanje javnosti, toda tega si ne more zagotoviti zgolj s slovesnimi prireditvami, nagradami in poudarjanjem lastnih dosežkov. Zaupanje nastaja tudi iz pripravljenosti, da se o nepravilnostih odkrito govori, da se odločitve preverjajo in da se kritični glasovi obravnavajo z argumenti. Prav zato se mi zdi javna refleksija znanosti tako pomembna. Omogoča, da o znanosti razmišljamo tudi zunaj institucionalnih hierarhij, da preverjamo njeno delovanje in opozarjamo na razkorak med vrednotami, na katere se sklicuje, ter dejanskimi praksami. Na koncu sploh ni bistveno, ali bom letos sedel v Gallusovi dvorani. Bistveno je, ali znamo v slovenski znanosti ustvariti okolje, v katerem kritika ne velja za izraz nelojalnosti, temveč za normalen in potreben del njenega odgovornega delovanja.